Na 24. kimavca, hladnega in polnega pričakovanj smo se dobili na standardni »jakčevi«
lokaciji v Logatcu, kjer so gospod Janez Elija dodali še zadnji žegen našim izdelkom za drugi
vikend SŠ ŽVN II. Vsem nam je uspelo preplesti, spihati, zdrajsati, posušiti in v herbarij
umestiti našo vstopnico v še eno izjemno bogato druženje v Logaških goščavah.
Z »lokalnim« prevozom smo bili privedeni v nam nepoznan kraj, kjer so nas pričakali taborni
ogenj in ostali voditelji. Obljubljena »plantaža« praproti nas je pričakala ter s svojo
košatostjo prav hrepenela po sečnji. Hah, res, res. Nekaj minut smo namenili iskanju nam
ljube lokacije, kjer bi si za tisto noč ustvari svoj kvartir. Kratek premislek in že so nastajale
različne »poti« med praprotjo in tudi kupi vej so začenjali dobivati podobo živalskega skeleta.
Na srečo so posledice lobadarjevega delovanja za sabo pustila veliko, nam uporabnega, lubja
s katerim smo dobro okrepili slemena naših bivakov. Budna očesa inštruktorjev so nas
vseskozi spremljala in nas opozarjala na oster naklon naših streh, ki bi nam nudila dobro
obrambo pred pronicanjem dežja, ki je medtem že padal. Našo »gradnjo« je prekinila že
skuhana večerja, ki je oddajala precej neznane vonjave. Sedeči okrog sačev smo si morali
umiti desnico, da smo lahko z njo zajemali alžirsko tradicionalno jed, imenovano tadžin.
Kombinacija kuskusa, pišéta, popra, arašidov in datljev je dajala nenavadno-dober okus,
katerega sem označil za moj okus Afrike. Polni afriškega »duha« smo nadaljevali z gradnjo in
zadnjimi detajli. Med delom smo si pomagali za kar smo vsi končali v uglednem času. Dobro
namočeni od dežja smo na koncu dneva postali pred ognjem in se ogreli za našo prvo
»optimistično« spanje. Ponoči je dež še vedno vztrajal ampak naš trud se je izplačal v obliki
nemotenega spanca.
Sveže jutro smo pričeli z skoraj obrednim drajsanjem lokov, ki je deloval kot telovadba in
jutranja meditacija v enem. Res znamo šparat. Po zajtrku sta nas dvojica inštruktorjev naučila
plemensko pesem Jahveju za nov začetek dneva, tabora ali ulova. Zdi se mi, da smo se jo
hitro zapopadli in jo kmalu za tem začeli sami prevevati med potjo proti naši novi lokaciji za
tisti dan. Razdeljeni v dvoje skupin smo se podali na pohod, katerega je bilo potrebno
grafično orisati. Na koncu poti smo si te »zemljevide« izmenjali in naloga vsake skupine je
bila priti do začetka nasprotne skupine, orentirajoč po njihovi opažanjih med potjo.
Vsi z uspešno opravljeno nalogo smo zopet z »lokalnim« prevozom prišli nazaj na presečiščno točko naših poti, ki je po nekaj korakih vodila v ustje kraške jame. Priznam, kot rudarju mi je bila izredno všeč. Med hojo me je prevzemala veličina dvoran in izrazitost kapniškega delovanja. Pravijo, da je na koncu predora vedno luč. Metaforično ali ne, naša je izgledala kot taborni prostor, kateri je dobil z »delujočim« ognjiščem podobo pravega paleolitskega domovanja, le da z malce sodobnejšo opremo.
Po kosilu iz enega lonca smo imeli delavnico brušenja nožev in sekir s brusnim kamnom. Delavnica nalašč za vsakega imetnika noža »Bahco-a«, torej večina. Spoznali smo tipe rezil in rokovanje z njimi pri samem brušenju, pri katerem smo se tudi preizkusili. Sledila je delavnica vremenoslovju, na kateri smo spoznali osnovne pojme, pojave in njihova napoved.
Po razjasnitvi smo spakirali in se težko ločili od
jame ter nadaljevali pot, spet v dvoje skupinah po zarisanem poligonu – orientacija. Spoznali
smo se s sistemsko orientacijo, kjer vsak član dobi funkcijo in ob opravljanju le te, pripomore
k boljši komunikaciji »na begu«. Vsaki skupini se je priključil še po en inštruktor, ki je skrbel
za merodajnost med potjo. Med hojo se je tu in tam pojavila kakšna užitna goba, ki smo jo
radostno, kot plen, prinesli na cilj. Travnik ob katerem smo »bivali« je kmalu oživel, ko smo
se bosih nog sprehajali po njem. Po kratkem premoru smo na naslednji delavnici izdelovali
bakle, ki so ob večerni maši služile kot svetilo in kot duhovni simbol. Za baklami je sledila
priprava »skutino-orešnih« štrukljev, ki so ga z delavno ročico raztegnile urne roke
udeležencev. Ostali pa smo skrbeli da je ognju bilo zadoščeno. Med vsem dogajanjem pa se
je vzporedno odvijal še en proces, ki ga sodobni človek imenuje »zelhanje« oziroma sušenje
govejega mesa. Predhodno smo izdelali trinožnik z »smrekovo rešetko«, izdelano iz korenin,
in ga na debelo pokrili z praprotjo, da je ta zadrževala dim. Na tanko narezano meso je bilo
obešeno na to rešetko in s pomočjo prhlega lesa in žerjavice smo ustvarjali dim, ki ga je bilo
potrebno nenehno nadzorovati. Nazaj na štruklje, med kuhanjem smo se »nabiralci« lotili
grmičastih glogov, ki si nam ponujali svoje šipku podobne plodove. Med obiranjem smo
spoznali, da se včasih tudi vloge lovcev in nabiralk lahko zamenja.
Taborni vrvež se je prekinil
z 5 minutnim ogledom najbolj panoramske televizije. Na sporedu, sončno za/odhajanje.
Začelo se je ohlajati in tudi čas za prvo večerjo. Ob mazanju ostankov štruklja iz serveta so
brihtne glave hitro poiskala analogijo med upogibanjem serveta in ukrivljenostjo vesolja.
Haha, zdaj razumem na kakšen način je razmišljal mali Neil preden je postal astronavt. Med
širjenjem vesolja se nam je pridružil DA iz Ljubljane 1, ki je kasneje daroval mašo. Preden
smo se oblekli v naše večerna oblačila smo pripravili ogenj in zalogo drv za našo večerjo, ki je
bila nazvana »Piščanec bosna sport«, očitno že zelo uležane jedi med skavti. Z zanetenjem
prve bakle se je večerna daritev pričela, in sicer na oltarju narejenem iz naših spakiranih
nahrbtnikov. Ko je bakla med mašo dogorela smo jo zamenjali, tako da je ostal plamen
vseskozi celotno mašo. Napolnjeni z božjo besedo in duhovno hrano smo se umirjeni vrnili
ob ogenj, kjer je peka potekala v polnem teku. Piščancem smo jo pošteno zagodli z obilico
žerjavice in se že malce utrujeno veselili druge večerje. Iz gob se je pripravila omaka, ki je
oplemenitila krompirjevo prilogo, katero je bilo moč pokapati z telesnimi sokovi zapečenega
piščanca. Kot sladico je bila že nared glogova marmelada z nemalo glogovimi koščicami, ki je
z okusom precej dobro presenetila. Med iztekom večera je nastalo naše pribežališče za
poslednjo noč, katerega idejni vodja je bil Tomaž. Ob koncu dneva smo se zasluženo podali v
horizontalo ter pričeli z globokim »razmišljanjem«. Prebujeni v nov dan smo zlezli iz bivaka
ter začeli dan z že utečenim »Wenn de Yaho«, s pomočjo katerega smo ogreli spodnjo čeljust
do bližajočega zajtrka. Svež kruh in razni namazi so nas okrepili za delavnice stezosledstvo in
izdelava pasti, ki so, kot že vajeni, potekale v dvoje skupinah. Pri prvi smo spoznavali sledi
različnih živali v Sloveniji, spoznali projekt o volkovih ter s praktičnim sledenjem in
opazovanjem znakov preizkušali znanje. Spet pa je med kakšno stečino napoto rastla tudi
kakšna poznana goba.
Ob menjavi smo na drugi delavnici spoznali štiri pasti s katerimi bi si lahko pomagali v stiski.
Poudarjeno je bilo tudi dejstvo, da je takšne vrste lov v Sloveniji prepovedan. Čeprav so bili
rezultati naših izdelkov precej mamljivi. Med delavnicami je kuhlo prevzel Kristjan, ki je med
dogajanjem pripravljal goveje kosilo. Ko je bila ura prava smo se hitro zbrali okoli lonca z
žlicami in hitro začeli jesti. Od tega golaža smo si verjetno dodobra zapolnili okus popra, ki je
dal ognja našim borbončicami. Veseli, ker poli, smo počasi spakirali tabor in se z »mestnim«
prevozom poslednjič pripeljali na začetek poti, v Logatec. Naročeni z novo domačo
nalogo(čaj, izdelane krplje in vajo drajsanja) smo si še zadnjič pomahali v tem letu in v upanju
na snidenje ob koncu februarja zaželeli srečo v prihodnje.
Tr' nrtrbolši Svizec