V soboto zjutraj je bila situacija težka. Bremenjujoča. Matura. In to ne kar kakšna ampak iz matematike. Jao. Sekunde in minute so se le stežka – pa vendar prevesile v 2 uri in prišel je čas odrešitve. Situacija se je nekaj minut po enajsti znatno izboljšala, nadebudna dijakinja Kamniške gimnazije se je namreč že s sekiro in rutko v nahrbtniku napakiranem v rdečem golfu peljala lepšim trenutkom naproti. Zunanji opazovalec bi najvrjetneje menil, da je »sfalila« že pri prvi nalogi – iskanju lokacije - a je zadrego rešil hrabri inštruktor in jo našel v neki vasi, ki se bojda imenuje Bujtana ali pač kako drugače – v tistih krajih se nikoli ne ve. Že z malenkost manj glavobola, zagotovo pa bosa in dobre volje je vkorakala v tabor nasmejanih skavtov pri pripravi kosila, ki so na idilični lokaciji sredi Polhograjskih Dolomitov vedrili že od prejšnjega dne in matura je bila pozabljena.
Delo se vedno najde in kmalu vključena v dnevni ritem sem že palila ogenj in kuhala riževe rezance in pomagala pripravi štrudlja. Kosilo – kot se spodobi za en tak poseben dogodek – nevredno poimenovanja kosilo, pač pa kar kulinarični dogodek smo začeli s polži (še posebej lepo aranžiranimi). Nadaljevali smo z naravnost fantastično koprivovo juho, nato pa (po mojih ocenah) po azijsko z omako in riževimi rezanci, za katere je neimenovani nadebudnež pripomnil, da izgledajo kot testenine z varikino.
Po kosilu je sledila delavnica o t.i. gardi in škripčevju, kjer je lahko vsak poskusil »prevarati štrik« in sebi v prid uprabil načela fizike. Polona nas je nato razveselila s štrudlom, ki smo ga pripravili pred kosilom, zdaj pa smo z njega postrgali tanajbolj »zapečen« del in slastno nam je teknil.
Sledilo je razširjanje bolj ali manj širokega znanja o rastlinicah. Motivirani z mislijo na naš herbarij smo poslušno sledili Poloni ter Janezu Eliji in se navduševali nad rastlinicami, ki smo jih našli, jaz osebno še bolj nad tistimi, ki jih nismo, fascinirala me je namreč sladka koreninica.
Hrepeneč po recikliranju stebel koprive, ki so ostala od kosila smo nato s pomočjo inštruktorjev odkrili čarobni svet ročne izdelave čisto prave vrvi. Kako nam je šlo od rok pa naj ostane skrivnost do naslednjega vikenda. Poskušajoč plesti vrv so nekateri obsedeli, drugi pa pripravili večerjo za v sač, ki smo jo pričakali v delovnem duhu.
Ker niti duhovnost ne sme izpasti smo nato poslušali razlago indijanskega barvnega kroga in ugotavljali nam najbolj ljube lastnosti živali, ter sklenili, da se bomo za te lastnosti skozi leto trudili tudi sami – na osebni in skupni ravni. Medtem se je poglobila tudi marsikatera posoda, ki jo je neusmiljeno žgala vroča, popihana žerjavica.
Kmalu zatem smo vsi zavzeli položaj horizontale in zaplavali v svet sanj ter se zbudili prijetno jutro s še bolj prijetnim zajtrkom, katerega vsebina je še posebej navduševala tiste, ki imajo radi začimbe, saj je bilo »ta zelenega« skoraj toliko kot jajc .
Tega jutra nam je bilo dano spoznati kako v smrekovem gozdu malo pod zemljo najti pravo pravcato vrv in poizkusiti se v postavljanju dveh različnih bivakov iz naravni materialov. Še posebej smo se – kakopak- navdušili nad optimistom, ki bo predmet našega bivanja na naslednjem vikendu (težko opišem navdušenje). Kot naslednje nas je razveselilo dejstvo, da se začenjajo priprave na kosilo, ki se je tokrat ponudilo v obliki pregrešno dobre lazanje v saču, zatem pa smo se lotili še zadnjega dejanja – pospravljanja. Pridni in hitri kot smo, smo končali kot bi mignil in sledilo je še poslednje skupno prehranjevanje, tokrat z višnjami v pudingu, spust zastave in polni novega znanja in vtisov smo si, težko, a s srcem rekli – adijo.
Mnogo koristnih stvari smo se naučili udeleženci, nekaj pa so se zagotovo tudi inštruktorji. Ne prepričuj žene, da ji boš z ŽVN vikenda nazaj prinesel lepo ohranjen nov teflonski pladenj, četudi morda misliš resno!
Kvaksi ovca