Snežni T-bivak

Eden izmed najpriljubljenejših zimskih zatočišč je tako imenovani »T-bivak«, gradnja katerega pa je možna samo v visoki zimi, ko zimska oddeja globoko prekrije območje, kjer bomo bivakirali.

Sneg je dober toplotno izolator, kar pomeni, da se v snežni luknji temperatura zraka giblje okoli ledišča. Prav ta lastnost snega služi za izhodišče vseh oblik zimskih zatočišč, eden izmed konstrukcijsko in časovno najhitreje izvedljivih pa je prav T-bivak, zato je izjemno priljubljen tudi med alpinisti.

Pogoji

  • globoka snežna oddeja

Postavitev

Gradnje bivaka se lotimo še ob dnevni svetlobi, saj bomo tako lahko še pred mrakom našli primerno mesto za bivakiranje. S sondo preverimo globino snežne oddeje - globlji kot je sneg, manj skrbi bomo imeli med samim kopanjem, da pridemo do tal. Optimalna globina so trije metri ali več, takšno količino snega bomo najlažje našli v zametu napihanega snega, pod kakšno steno ali nasploh na strmejšem terenu.

Kopanja v sneg se lahko lotimo v že preznojenih oblačilih, saj bomo po vsej verjetnosti z vsako minuto kopanja zaradi taljenja snega na obleki in dodatnega znojenja še bolj mokri. Seveda se v trenutku, ko z delom končamo, preoblečemo v suha oblačila in s tem potencialnemu prehladu zapremo duri.


V brežino snega kopljemo najprej v X osi. Velikost kopane luknje je odvisna predvsem od števila ljudi, ki bodo v njej prespali. Najbolj klasično pojmovanje T-bivaka zajema dve osebi, po čemer je bivak tudi dobil ime. V globino kopljemo za dolžino armafleksa in še vsaj pol dodatnega metra.


Ko po vodoravni liniji dosežemo želeno globino, se na sredi lotimo kopanja Y linije v dno, ki bo kasneje služila kot vhod. Ko luknja dobi obliko črke T, sledi še najpomembnejši del gradnje - zasutje začetnega dela vodoravne prečnice. Ob neprimerni kompaktnosti snega moramo včasih za uspešno zasutje uporabiti vso skavtsko iznajdljivost, pomagamo si lahko tudi z vejevjem, lavinsko sondo, lednim orodjem ali vso ostalo tehnično opremo, ki jo imamo s seboj.


Sledijo finese: urejanje okolice in gladitev notranjih sten. Prav gladke stene (brez hribčkov) bodo preprečevale nastajanje kapnikov, iz katerih bo ponoči v primeru temperature nad ničlo kapljalo na spodaj ležeče stanovalce. Na koncu s pohodno palico, cepinom ali vejo v strop naredimo (najmanj) en zračnik, ki bo skrbel za reden dovod kisika. A pozor! Če bo luknja prevelika, zna prevelik dotok svežega zraka poskrbeti za nižanje temperature znoraj bivaka. Dodaten varnostni mehanizem prezračevanja je uporaba svečke - skozi celotno noč naj gori na polički blizu glave. Če plamen ugasne, je to alarm, da je v notranjosti premalo kisika.


V optimalno zgrajenem bivaku temperatura ponoči doseže stopinjo ali celo dve nad ničlo, kar je v primerjavi z desetimi ali več stopinjami pod lediščem, kolikor zna termometer pokazati v hudi zimi, prav pasje vroče! Če pa zunaj za nameček divja še snežni metež, je občutek udobja v bivaku še izrazitejši.

Zaključek

  • Čas izdelave: 2 uri (2 osebi)

Dodatna priporočila

  • Za solidno prespano noč ni pomembna samo dobra spalna vreča, ampak tudi podloga. Armafleks / samonapihljiva podloga naj bosta dovolj kvalitetna, da nas v ležalni del telesa ne bo zeblo.
  • Pred spanjem si preoblečemo nogavice in spodnje perilo - sveži kosi oblačil bolje zadržujejo telesno toploto, kot njihovi preznojeni kolegi.
  • Triki za toplejšo noč, ki se jih poslužujejo tudi alpinisti: v spalno vrečo k nogam vstavimo termovko vročega čaja, ki smo ga skuhali tik pred spanjem. Tudi prebava je tista, ki greje človeško telo, zato se lahko pred spanjem dobro najemo.
  • Skozi glavo kot edini mrazu izpostavljen del telesa izgubimo ogromno toplote, zato so ruta, kapa ali podkapa vselej dobrodošle.
Objavljeno v Bivaki
Galerija slik

Komentarji Ta objava ima 0 komentarjev. Komentarji so vidni le prijavljenim uporabnikom.