1. »DEAD MAN«
Prvi način je najbolj uporaben na razmočenem terenu, ko prst izgubi svojo ključno lastnost za klinjenje: zbitost. V zemljo vzporedno z zgradbo izkopljemo dobrega pol metra globoko luknjo, v katero položimo poleno (deblo). Dolžina polena je odvisna od sorazmerja velikosti zgradbe, v vsakem primeru pa naj bo dolgo vsaj slab meter.
Na sredi luknje v liniji vrvi vkopljemo še vhod, skozi katerega se bo do polena vila vrv. Okoli polena naredimo zanko (mrtvi vozel), na katero navežemo vrv.
Luknjo s polenom in vrvjo vred zakopljemo. Vkolikor želimo še okrepiti moč »dead mana«, lahko po želji zabijemo po klin na vsako od prednjih dveh strani, da poleno nikakor ne more uiti iz zemlje.
2. KLINJENE POLENA
Drugi sistem klinjenja je nekakšna površinska različica zgoraj opisanega »dead mana«. Potrebujemo osem klinov in poleno. Štiri kline enakomerno zabijemo vzdolž polena na njegovi prednji strani, ostale štiri pa kakšnega pol metra za njim - točna oddaljenost je seveda znova odvisna od razmerja velikosti zgradbe in polena. Kline med seboj povežemo s sintetično vrvjo.
Na deblo navežemo nosilno vrv, s čimer je sistem pripravljen. Deluje po principu enakomernega razporejanja teže, ki se preko debla prenaša na prve štiri kline, iz njih pa še na zadnje štiri.
3. SISTEM PODVAJANJA KLINOV
Zadnji opisani sistem pogosto uporabljamo na terenu, kjer klina ne moremo zabiti globoko v zemljo. Potrebujemo več klinov in sintetično vrv. Na prvi klin pod istim kotom vsakega v svojo smer vpnemo dva klina, na dobljena dva naslednje štiri, in tako dalje, dokler nosilnost dobljenega sistema klinov ne zadošča našim potrebam.
Utori na zadnji strani klinov skrbijo, da vrvice ne uidejo iz klinov.
Vse tri sisteme je preizkusila četica inštruktorjev...
... sistemi so zdržali naše silovite nalete, vrv pač ne... Rezultat je bil isti, kot v znameniti ruski pravljici o puljenju repe.
