Ko so se udeleženci DSV PP v petek popoldne po vijugasti vzpenjajoči poti na izvir Hublja spraševali »Čak,a smo prov?«, smo se točno o tem spraševali tudi inštruktorji na Robu Gore, kjer smo iskali najbližjo pot do Otliškega okna. Kmalu smo s sači otovorjeni bolj kot Nepalski nosači locirali okno in začeli s kurjenjem in rezanjem zelenjave. Skoraj smo se razjokali ob rezanju čebule, vztrajnost pa smo trenirali ob kurjenju ognja v taki vlažnosti, da se še pravkar narejene baklice niso vžgale. Z obdelano lesno gobo, oglenelimi bombažnimi krpicami, smolo, baklicami in brezovim lubjem, nam je le uspelo zakuriti ogenj ter ga tudi vzdržati. Z 'malo' zamude smo pripravili štiri različne okuse kuskusa z zelenjavo. Najbolj senzacionalen je bil tajin, z dateljni, arašidi, česnom in nekaj začimbami. Tradicionalen tajin ima še piščančje meso, a ker je bil petek smo imeli post. Po večerji smo hitro postavili enokapni bivak iz platna, ki nas je ponoči varoval pred vetrom, proti jutru pa pred dežjem. Zjutraj smo v pomarančnih olupkih spekli jajca in ponovili osnove fizike z razglabljanjem o tem, da jajce na ognju nabrekne, pomarančni olupek pa se skrči. Strinjali smo se, da jajce s priokusom pomaranče ni kulinarični vrhunec, zato imamo že nove ideje, kako recept izboljšati.
V topli taborniški koči na Kovku smo s čajem ogreli premražene prste in napolnili želodce. Zunaj smo se še enkrat preizkusili s kurjenjem v dežju. Medtem ko je plamen pridno lizal polena in se je kup žerjavice večal, smo med prepevanjem skavtskih pesmi skuhali golaž, delno skuhali testenine in pripravili bešamel. Sestavine za najboljšo lazanjo so: lačni udeleženci, veliko sira in še več mesa. Čas peke: 5 minut brez sira, nato še 9 minut s sirom.
Po kosilu smo imeli še delavnico rokovanja s sači in praktično čiščenja sačev. Prvo pravilo je, da milo in železna gobica nista za čiščenje sača. Potrebujemo le vodo, v katero vržemo nekaj soli in jo zavremo v saču, z leseno lopatko ali trsko podrgnemo po bolj zapečenih delih, nato pa sač splaknemo s čisto vodo in posušimo. Ko je suh, ga na tanko namažemo z oljem in ga nad ognjem zažgemo. Pokazatelja, da je olje zažgano sta sprememba barve in dim, ki se kadi iz dna sača. Postopek pečenja olja lahko ponovimo, če imamo občutek, da se olje ni prijelo na vseh delih. V nasprotnem primeru pa je sač pripravljen na nove gurmanske dogodivščine.
Spomladanski DSV se je končal s prijetnim občutkom, da smo razširili vest o tem, kdo smo in kaj počnemo. Upamo, da smo še koga navdušili in nalezli z ljubeznijo do narave, tako zelo, da se nam poleti pridruži v Kočevskem Rogu na skavtski šoli življenja v naravi, ki se bo odvijala od 13. 8. do 19. 8. Se vidimo!
Sergeja Valič, zanesljiva vidra