Za izdelavo enostavnega žoka za sekiro, potrebujemo:
- primeren in dovolj debel kos usnja (dobimo ga lahko v usnjarni)
- olfa nož
- močnejšo vrvica za šivanje
- klešče
- šilo
- iglo za šivanje
- kovinski gumb (»pritiskač«)
Začnemo tako, da na trši papir narišemo in izrežemo obliko žoka, ki bi ga radi imeli oz. ki po obliki paše na našo sekiro. Najlažje bo, da si pomagate s sekiro, jo položite na papir in narišete želeno obliko. Dobro je, da šablono iz papirja izrežemo in preverimo, če se bo prilegala na sekiro, saj se velikokrat zgodi, da že takoj vidimo kakšno možno izboljšavo. To šablono nato uporabimo tako, da jo postavimo na kos usnja, jo s svinčnikom obrišemo in na trdi podlagi izrežemo z olfa nožem. Splošen napotek je, da usnja ne odrežemo v enem potegu, ampak v več bolj rahlih potegih z nožem.Pri rezanju bodimo previdni, ker zna biti usnje precej trdo.
V naslednjem koraku bomo v izrezano usnje naredili luknjice, ki jih bomo kasneje uporabili za šivanje (glejte, da boste naredili dovolj velike, da bo šla lahko šivanka z vrvico čez). Točke za luknjice narišemo s pisalom, lahko si pomagamo tudi z ravnilom, da bodo bolj enakomerne. Tu pazimo, da jih ne narišemo preblizu roba – med robom in luknjicami pustimo vsaj 3 mm usnja. Za luknjanje usnja uporabimo šilo, ki ga zabadamo v predhodno označene točke. Tukaj moramo paziti tudi na to, da se bodo luknjice prekrivale, ko bomo kos usnja prepognili in pričeli s šivanjem. Da se izognemo poškodovani mizi, priporočamo uporabo trde podlage.
Preden se lotimo šivanja, pripravimo košček usnja (tudi v ta košček moramo narediti luknjice), ki ga bomo všili med stranici. Tako bomo zaščitili sukanec in usnje pred rezilom sekire.
Pri šivanju uporabimo usnjarsko sintetično povoščeno vrvico (lahko uporabite tudi kakšno drugo močnejšo nit) in iglo ali dve, odvisno od tipa šiva, ki ga boste uporabili. V našem primeru smo uporabili dve in šivali tako, da smo izmenično obe igli vtaknili v isto luknjico, vsako z druge smeri. Šivanka gre navadno težko čez usnje, zato si pomagamo z naprstnikom ali trdo podlago, s katero šivanko potisnemo skozenj. Med šivanjem dobro zategujemo šive, da se le-ti ne razrahljajo. Šivanje lahko zaključimo z vozlom, ali pa naredimo še dva šiva nazaj in vrvico odrežemo.
Glavni del smo naredili, potrebujemo pa še pašček, da bo žok stal tam kjer mora, na sekiri torej. Iz usnja izrežemo pašček poljubnih dimenzij. Preden ga pritrdimo, postavimo žok na sekiro in premerimo kam ga bomo postavili, da bo vse dobro stalo na sekiri in bo žok služil svojemu namenu. Ko določimo najoptimalnejšo pozicijo paščka, ga na eni strani prišijemo na žok, na drugi pa smo v našem primeru uporabili kovinski gumb na pritisk (»pritiskač«), ki vam ga lahko pritrdi vsak čevljar.
Sledijo le še poljubni lepotni popravki. Rob žoka lahko do končne oblike obrežemo ali zbrusimo z brusilnim papirjem. Usnje lahko malce tudi popestrimo. Mi smo vanj npr. vžgali logotip ŽVN-ja. Po želji in odvisno od tipa, pa lahko usnje namažemo še z lanenim oljem ali kakšnim drugim sredstvom za vzdrževanje in ga tako primerno zaščitimo, ter s tem močno podaljšamo življenjsko dobo žoka.