Staroselci so set za netenje ognja vedno nosili s seboj, saj bi jim vsakokratno izbiranje in nabiranje ustreznih kosov pobralo preveč časa, prav tako so tudi netiva nabirali med potjo, da so jih na cilju imeli takoj pri roki.Z metodo netenja ognja z lokom in svedrom preko trenja dveh kosov lesa povzročimo močan dvig temperature, kar povzroči, da prah, ki odpade iz obeh delov lesa, zažari. Metoda je za sodobnega človeka precej fizično naporna, vseeno pa je med primitivnimi načini netenja ognja s trenjem med lažjimi.
Slika 1: Set za netenje ognja z lokom in svedrom
Postopek netenja z lokom in svedrom je precej dobro napisan v priročniku Bodi pripravljen, vseeno bomo tu poskušali biti še malce bolj nazorni. Za začetek potrebujemo sestaviti celoten set. V njega spadajo (od zgoraj navzdol):Držalo, sveder, podlaga, deščica, netivo in lok (Slika 2).
Slika 2: Set za netenje ognja z lokom in svedrom
Za palec debel sveder in za palec široka deščica morata biti iz čim bolj mehkega lesa (vrba, topol, lipa, bršljan, itd.) in čim bolj suha (vendar ne trhla!). Držalo naj bo čim bolj trd les (hrast, bukev, kostanj, itd.), lok pa mora biti v nasprotju z lokom za streljanje čim bolj tog – najboljša je starejša upognjena veja.Med zgornjo stranjo svedra in držalom stremimo k čim manjšemu trenju, zato lahko med oba lesa dodamo nekaj smole ali podobnega mazila. Tako bomo vse trenje povzročali na spodnji strani svedra, kjer se bo žerjavica tudi pojavila. V deščico z nožem zarežemo malo vdolbino (Slika 3 in 4), da nam sveder ne uide iz luknje, sredina luknje pa mora biti toliko oddaljena od roba deščice, da bo celoten premer svedra vrtal v deščico in ne samo del svedra.
Slika 3: Določanje vrtalne jamice na deščici
Slika 4: Vrez vrtalne jamice v deščico
Sveder vpnemo v tetivo loka tako, da je vozel izven loka, sestavimo set in začnemo počasi in sproščeno premikati lok (Slika 5).
Slika 5: Prvi del vrtenja svedra (še ni utora, vrtimo sproščeno, hitrost še ni pomembna).
Kmalu se začne dimiti, vztrajamo pa dokler ni cel premer svedra vtisnjen v deščico. Takrat odložimo sveder (na suho podlago!) (Slika 6) in z nožem v deščico zarežemo utor, v katerega se bo črn prah začel nabirati (Slika 7 in 8).Slika 6: Prenehanje s prvo stopnjo vrtenja.

Slika 7: Vrez utora, v katerega se bo nabiral prah

Slika 8: UtorPod utor damo podlago in začnemo ponovno vrteti sveder.
Med močnim dimljenjem se bo v utor nabiral črn prah in ko se nabere prah do vrha utora, povečamo pritisk na sveder in močno povečamo hitrost vrtenja – to vzdržujemo dokler imamo še vsaj kanček moči (Slika 9).
Slika 9: Druga faza netenja ognja – povečujemo pritisk in hitrost vrtenja svedra
Ko nam moči pojenjajo previdno odstranimo sveder, lok in držalo in začnemo z rahlim pihanjem v prah.
Slika 10: Previdno odstranimo deščico in držimo žerjavico, da je ne stresemo
Če prah tli sam od sebe ali če celo vidimo žareči del prahu, previdno odstranimo deščico (Slika 10) in stresemo žerjavico v predhodno skrbno pripravljeno gnezdo netiva (Slika 12), se postavimo s hrbtom v veter in začnemo nežno pihati v gnezdo (Slika 13). Tik pred vžigom bo dim gost, skoraj bel.
Slika 11: Žerjavica tli sama od sebe

Slika 12: Previdno stresemo žerjavico v gnezdo netiva
Slika 13: Razpihovanje žerjavice v ogenj
Slika 14: Nepozaben občutek - ogenj
Veliko večino veščin, ki jih potrebujemo kot predznanje, spoznamo na Skavtski šoli Življenje v naravi stopnje 1, z dovolj volje in poskušanja pa nam uspe tudi z lastnim poskušanjem – le malce težje bo. Vsekakor pa je učenje metode koristno predvsem za trening samokontrole, potrpežljivosti, vztrajnosti, služi pa lahko tudi kot odlična metoda sprostitve med intenzivnim študijem – v 15 minutah se močno fizično utrudimo, predihamo in če nam uspe, še zanetimo ogenj. Na način, kot so to počeli več tisočletij pred nami.